Člani IPA kluba Štajerska smo se, v jasnem svežem jutru, pričeli zbirati na izhodiščno točko na sedežu kluba. Po krajšem preštevanju smo ugotovili, da zaradi službe nekaj naših članov ni moglo priti, tako da sva s Tomažem ostala blažena med članicami nežnejšega spola. Po krajšem kramljanju smo se odpravili v smeri Ljubljane. Skozi zamegljeno Ljubljano smo pot nadaljevali v smeri Primorske, ko se je na enkrat pred nami razbohotil s soncem obsijan Nanos.
Po krajših pripravah in dogovoru o smeri pohoda, smo se počasi odpravili v hrib. Po uvodni polovici poti, ki nas je vodila skozi gozd, se je naenkrat odprl razgled na okoliške kraje, med drugim na največjo vetrno elektrarno v Sloveniji in morje. Ob jasnem vremenu je moč pogledati vse tja do Benetk in Trsta, vendar te sreče nismo imeli, saj je bilo morje v megli.
S čudovitim razgledom smo preko zajl, verige in klinov nadaljevali vse do vrha. Malo pod njim skale in melišča je zamenjal čudovit travnik, ki mu pravijo Pleša in je resnici na ljubo še najbolj utrujajoč del poti, a na srečo smo ga prehodili hitro, v približno 15 minutah.
Na vrhu nas je pričakala nagrada, za katero je vredno hoditi tudi dlje od ure in pol. Na eni strani Alpe, na drugi morje in Vipavska dolina, na tretji pa najvišji nealpski vrh, Snežnik. Optimalna temperatura in prijetno sonce sta botrovala k temu, da smo le še sedli na tla in uživali v prečudovitem razgledu.
Ko nam je začelo kruliti v želodcu, smo odšli do Vojkove koče, ki se skriva v objemu gozda, tik pod vrhom, kjer smo se okrepčali z domačimi dobrotami in malo spočili.
V dolino smo se odpravili po položni poti, do vse lepših razgledov na Vipavsko dolino, mimo cerkvice sv. Hieronima, do parkirišča. Še preden smo se usedli v avto, da bi se zapeljali proti domu, smo se odločili, da se bomo v tako dobri družbi ponovno čimprej zbali in ubrali kakšno novo pot in dogodivščino.
Tome Petreski
