Člani IPA kluba Štajerska, pohodna sekcija, smo se 25. 5. 2025 ob 20.30 odpeljali v smeri Gruškovja, po vstopu na Hrvaško pa nadaljevali pot do izvoza Okučani. Na mejnem prehodu Stara Gradiška smo vstopili v BiH in pot nadaljevali v smeri Mahovljanov, Prnjavora, Doboja, Sarajeva, Foče, Tjentišta, do parkirišča Prijevor, nato pa 12 km vožnje po makadamski poti prišli na čistino s smerokazom, kjer smo parkirali.
Pričakalo nas je mrzlo jutro. Vse okrog je bilo polno planinskih rožic pokritih z ivjem, saj je bilo vsega minus 2 stopinji Celzija. Od tukaj nas je čakal vzpon na Maglić. Glede na to, da smo sami izkušeni planinci smo izbrali delno zahtevno označeno pot, za katero smo potrebovali slabe 4 ure. Po približno 2 urah hoje od izhodišča se je pot pričela vzpenjati. Pot je bila strma, na voljo pa so bile jeklenice, ki so nam olajšale vzpon. Tik pred vrhom nas je čakal še krajši zaledenel del vzpona, ki smo ga z malo težave in z veliko mero previdnosti premagali in končno prišli na najvišji vrh Bosne in Hercegovine. Z vrha Maglića se nam je odprl krasen razgled na Trnovačko jezero in gore v okolici. Kot po navadi smo opravili »foto šuting« in žigosali izkaznice. Sledila je 3-urna hoja do izhodišča.
Na poti do kraja Plužine (Črna gora), smo si ogledali spomenik bitke na Sutjeski. Čez dobri dve uri smo prispeli do našega prenočišča B&B Konak – Plužine, družinski bungalov. Po nastanitvi in tuširanju smo odšli na skupno večerjo, v eno izmed bližnjih restavracij, nato pa se dodobra utrujeni, odpravili k počitku.
Naslednje jutro smo vstali ob 7. uri in po zajtrk odšli v smeri izhodiščne točke Sedlo, od koder nas je čakal vzpon na Bobotov Kuk, najvišji vrh Črne gore.
Po 3 urah vzpona po zahtevni označeni poti s sedla Sedlo, smo prišli do jezera Zeleni vir, kjer se začne drugi, strmi del ture do pobočja Bobotovega kuka. Pobočje je res strmo in dolgo. V cikcaku smo se vzpenjali čez bolj kamnite in delno zasnežene dele. Na poti so nas spremljale zasnežene plošče, zaradi katerih smo bili v dvomih ali naj nadaljujemo pot naprej ali se vrnemo v dolino. Po nekaj zelo previdno prečkanih snežnih plošč (poti naokoli ni bilo), smo srečali kolege iz Nemčije, ki so se vračali iz vrha, ki pa ga niso osvojili, čeprav so bili sami izkušeni planinci. Po krajšem pogovoru so nam zaradi stanja poti, ki je bila proti vrhu vse bolj zasnežena, odsvetovali nadaljnji vzpon, saj so ga tudi oni odpovedali. Namreč zaradi zaledenelega in zasneženega pobočja pod vrhom, pot brez gorniške opreme (dereze, cepini,…) ni bila možna. Ker je varnost večja dobrina kot pa osvojen vrh in slava, smo tudi mi odpovedali nadaljnji vzpon in se vrnili na izhodišča – parkirišča.
Po 4 urah vožnje mimo Nikšiča, do mejnega prehoda Ilino Brdo med Črno goro in BiH, Jazina, Trebinja, Ravna, mejnega prehod med BiH in RH – Čepikuče, v smeri polotoka Pelješca, smo se preko mostu smo pripeljali do kraja Komarna kjer smo imeli rezervirano prenočišče. Najprej smo se okopali v morju, ki je bilo prijetno sveže, nato pa smo po tuširanju in urejanju, pričeli z iskanjem kraja za večerjo. Ker še ni bila sezona, smo z žalostjo ugotovili, da je v kraju nastanitve vse zaprto, zato smo se odpravili v bližnji kraj Neum v BiH, kjer je bilo še nekaj odprtega. Po obilni večerji smo odšli nazaj v Komarno , kjer smo na teraso nastanitve dolgo v noč premlevali utrinke in spomine na dogodke ki smo jih doživeli na poti. Sklenili smo, da v jesenskem času, ko bomo organizirali pohod na ostala dva najvišja vrhova (Srbije in Severne Makedonije), se vrnemo še na neuspelega in opravimo z vsemi tremi.
Naslednje jutro po kavici in zajtrku smo si privoščili še kopanje v morju, ki je bilo veliko bolj toplo kot prejšnjo večer.
Okoli 10. ure smo se odpeljali po stari cesti, kjer nas je po eni uri vožnje čakala » točka presenečenja« ki si jo je zamislil vodja poti Tomaž in sicer obisk Biokova z razgledno stekleno kupolo. Presenečenje je bilo veliko, saj je bil stolp zaradi obnovitvenih del zaprt, tako da tudi tega nismo uspeli videti.
Pot smo nadaljevali do počivališča Krka, kjer je lep razgled na Skradin. Zaradi lakote smo se odpravili v bližnjo restavracijo kjer smo se po kosilu odpeljali v smeri Maribora, kjer smo prispeli okrog 19. ure.
V času 4- dnevnega druženja smo preživeli čudovite trenutke in videli veliko naravnih lepot. Kljub neuspelem vzponu v Črni gori smo z potjo bili zadovoljni. Kot sem že omeni v mesecu oktobru načrtujemo ponovni odhod v »južne kraje« kjer sta na vrsti Srbski in Makedonski vrh zraven katerih pa bomo dodali še Črnogorskega, tako da bomo preplezali vse najvišje vrhove nekdanje skupne države.
Fotografije si lahko ogledate na spletni strani.
SERVO PER AMIKECO!
Tome Petreski
IPA klub Štajerska
